| Jože Mlinarič: Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve 1784 |
|
|
|
Iz reformnega gibanja okoli leta 1200 sta izšli dve duhovni skupnosti, manjši bratje in dominikanci, ki sta si izbrali za področje svojega delovanja meščanska naselja. Njun ideal je bilo uboštvo, zato so njuni člani odklanjali premoženje, zlasti še veliko posest, dajatve od podložniške zemlje in desetine, saj so v svoji skromnosti želeli živeti le od miloščine (eleemosyna). Medtem ko so se npr. pri benediktincih, cistercijanih in kartuzijanih morali odpovedati lastnini le posamezniki, pa so bile pri manjših bratih zavezane uboštvu tudi posamezne redovne postojanke in tudi ves red. Uboštveni redovi so si s svojim načinom življenja in javnim delovanjem zagotovili naklonjenost svetne in cerkvene oblasti, ki jim je namenila posebne naloge. Postali so odlični pridigarji in s svojim načinom življenja so bili primerni za delovanje med ljudstvom. Zato je razumljivo, da so se postojanke omenjenih redov širile po Evropi z neverjetno naglico. V avstrijskih deželah so se sinovi sv. Frančiška naselili že pred letom 1230. Iz nekega pisma papeža Gregorja IX. (1227-1241) nemškim škofom iz leta 1231 nedvoumno sledi, da so bili tedaj manjši bratje v nemških deželah že trdo zasidrani, da niso bili več prihajajoči in odhajajoči pridigarji, ampak da so nastopali javno kot moralno-pravne osebe, neodvisne od škofov. Avstrijski samostani manjših bratov so bili sprva v sklopu nemške redovne province, iz katere so se izločili že pred letom 1235. Najzgodnejša priča za obstoj avstijske redovne province je listina papeža Gregorja IX., naslovljena leta 1235 "ministro provinciali fratrum minorum in Austria". O naglem naraščanju števila redovnih postojanki priča dejstvo, da so se manjši bratje že leta 1241 v graškem samostanu zbrali na provincialnem kapitlju in da je redovno vodstvo že v 13. stoletju avstrijsko provinco razdelilo na "zvezo samostanov", na kustodije. V naslednjem stoletju je prišlo do ponovne reorganizacije province, ki je tedaj obsegala šest kustodij s petindvajsetimi samostani. Šesta je bila kustodija v Marki (Custodia Marchiae), h kateri so sodili samostani v Ljubljani, na Ptuju, v Mariboru in Celju. Med samostani avstrijske province je veljal za najuglednejšega samostan na Dunaju, katerega nastanek sega v čas okoli leta 1230. Kdaj so manjši bratje prišli v štajersko glavno mesto Gradec, ne vemo natančno, vsekakor pa so bili tam nastanjeni v letu 1239, ko se omenjata brata Albert in Markvard. Na slovenskih tleh so se manjši bratje naselili ponekod že v prvi polovici 13. stoletja, saj so kmalu po svojem nastanku našli v meščanih in plemstvu občudovalce, zaščitnike in dobrotnike. Ponekod so jih poklicali v svoj kraj meščani, drugod so bili plemiški ljudje ustanovitelji redovnih postojank. Prvi samostani manjših bratov so nastali pri nas verjetno v meščanskih naseljih blizu Italije. V Gorici naj bi se redovniki naselili že v letu 1225, v Trstu štiri leta kasneje, v Kopru in Piranu pa v drugi polovici 13. stoletja. Na Koroško je manjše bratje pripeljal bamberški škof Henrik (1245-1256), s čimer je določen čas ustanovitve samostanov v Beljaku (Villach) in Volšperku (Wolfsberg). Ptujska posotojanka manjših bratov je bila ustanova Ptujskih gospodov, medtem ko so se Mariborčani šteli za ustanovitelje samostana v svojem mestu. V obeh mestih pa so se bratje naselili približno v istem času, se pravi na začetek druge polovice 13. stoletja. Celjski samostan velja za ustanovo gospodov Žavneških, kasneje Celjskih, iz leta 1241, vendar moramo prihod manjših bratov v Celje postaviti v kar za nekaj desetletij kasnejši čas. Na Kranjskem so se Frančiškovi sinovi naselili le v deželnem glavnem mestu okoli leta 1240, najzogdnejše pričevanje o njihovi redovni naselbini v Ljubljani pa je iz leta 1242. Omenimo naj, da so našle v srednjem veku k nam svojo pot tudi klarise, drugi red sv. Frančiška. Na Kranjskem sta nastala dva samostana: leta 1300 v Mekinjah pri Kamniku, leta 1358 pa v Škofji Loki. Nastanek samostana klaris v Št. Vidu ob Glini na Koroškem (St. Veit an der Glan) pa datiramo med leti 1320 in 1330. Še pred manjšimi brati so se v Ljubljani naselili križniki. V mestu so bivali vsaj že leta 1228 in verjetno že tedaj na Novem trgu. Redovna hiša, imenovana komenda, se izrecno omenja prvič leta 1263, njihova cerkev Matere božje pa leta 1268. Gre za postojanko viteškega reda, ki si je kmalu pridobila nepremičnine pri mestu in precejšnjo posest na Kranjskem. V dušnopastirskem pogledu seveda ni odigrala take vloge, kot sta jo postojanki manjših bratov in avguštincev-eremitov, pač pa imajo njeni bratje zasluge za šolstvo. Avguštinci so prišli v Ljubljano najkasneje šestdeset let po ustanovitvi reda (ustanovljen 1256) ter so imeli svoj samostan in cerkev sv. Martina pred Špitalskim mostom v takratnem predmestju. Prvikrat pa se njihov samostan (claustrum fratrum heremitarum) omenja leta 1314. Konec 15. stoletja so se avguštinci zaradi turške nevarnosti umaknili k cerkvi sv. Jakoba, kjer so imeli nato svoj samostan do leta 1553, ko je bil ustanovljen t. i. cesarski špital, ki je tu dobil svoje prostore. Avguštinci so se nato umaknili na Reko, kjer so imeli svojo postojanko že v drugi polovici 14. stoletja. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev pa naj bi se avguštinci umaknili na Reko pred uveljavljajočim se protestantizmom. Po svoji vrnitvi v deželno glavno mesto leta 1623 so se sklicevali na svojo lastnino pri sv. Jakobu, a so se odločili vrniti se na svoje prvotno mesto pred nekdanjimi Špitalskimi vrati. Po M. Kosu je cerkev sv. Martina domnevno prva predhodnica današnje frančiškanske cerkve. Pred letom 1242 so se v Ljubljani naselili manjši bratje in si pozidali samostan in cerkev na današnjem Vodnikovem trgu. Zanimiva, a neverjetna je trditev J. V. Valvasorja, ki piše, da je na mestu nekdanje frančiškanske cerkve bogat trgovec po imenu Peter Baldaviz postavil leta 1073 cerkev, posvečeno apostolu Filipu, in ji namenil precej bogastva. Cerkev naj bi pričeli zidati že v maju omenjenega leta. Valvasor vira za svoje poročilo, ki so ga za njim mnogi ponavljali, razširjali in po svoje razlagali, ne navaja. M. Kos omenja, da je Filip kot patron cerkve v 11. stoletju mogoč, da pa je cerkva, posvečenih temu svetniku, na Slovenskem sorazmerno malo. Nato nadaljuje: "Močno sumnjo pa vzbuja v tisti dobi omemba trgovca v Ljubljani, 60 let preden se Ljubljana zanesljivo v virih vobče ne omenja; njegov priimek Baldaviz zveni za 11. stoletje neverjetno in nemogoče. Zato na tej nepreverljivi in neverjetni vesti ne gre graditi, posebno tudi ne, ker se kakršna koli cerkev sv. Filipa v Ljubljani sicer nikdar ne omenja." Gregorij Dolničar (Thalnitscher, 1655-1719) pravi, da so frančiškani prišli v Ljubljano leta 1233 iz Gorice na željo sv. Antona Padovanskega, ki da je v Gorici postavil že leta 1226 samostan s cerkvijo sv. Katarine. Redovni zgodovinar p. Gvido Rant ugotavlja, da so se gornjemu mnenju pridružili tudi vsi zgodovinarji prejšnjega stoletja, ki so omenjali čas in okoliščine ustanovitve ljubljanskega samostana manjših bratov. P. Gvido Rant je tudi mnenja, da ima za ustanovitev zasluge tudi oglejski patriarh Bertold Andeški (1218-1251), ki si je prizadeval za ustanovitev več samostanov in škofije s sedežem v Gornjem Gradu. Vodila ga je namreč želja, da "odstrani zmote, ki so bile med slovenskim ljudstvom". Avtor navaja nadalje Valvasorjevo poročilo, da so se namreč leta 1239 pojavili v Ljubljani bičarji, ki so brez cerkvenega dovoljenja ustanovili poseben moški in ženski red in ki jih je Cerkev kmalu zatrla. Mnenja je tudi, da si je patriarh Bertold želel v Ljubljani manjših bratov, ki bi zmogli ustaviti razširjanje "zmotnih nauov in bičarjev". Ugotavlja tudi, da se manjši bratje prvikrat omenjajo v letu 1242 in po njegovem v času, ko se tudi omenjajo prve postojanke manjših bratov v avstrijskih deželah. Zato naj bi smeli z gotovostjo trditi, da so prišli redovniki v deželno glavno mesto v letih med 1230 in 1242. Redovni kronist p. Maver Fajdiga zatrjuje, da je bil samostan pozidan v letu 1233 s skupnimi močmi prebivalstva (communi incolarum auxilio structum). (se nadaljuje.) |
||||
| Zadnjič posodobljeno ( Četrtek, 16 Oktober 2008 16:38 ) |