Nastanek srednjeveške Ljubljane pogojujejo njena lega v križišču trgovskih poti iz Sredozemlja proti vzhodu ter značilna topografija z reko Ljubljanico in zaledjem pod grajsko vzpetino. Mesto, sprva imenovano Laibach in kasneje Luwigana, se je oblikovalo iz treh obzidanih naselbin pod Gradom – Starega in Mestnega trga na desnem in Novega trga na levem bregu reke.Prvi naj bi se razvijal trgovsko – obrtniški Stari trg. Njegov lijakast tržni prostor je sledil robu grajske vzpetine in se odpiral proti današjemu Levstikovemu trgu. V južnem delu Starega trga so stale manjše lesene hiše in v smeri proti Mestnemu večje meščanske.Mestni trg - 'Mesto', se je razprostiralo med današnjim Krekovim trgom in Trančo. Fevdni gospodar dežele vojvoda Bernard Španhajm mu je l. 1246 podelil mestne pravice in ga določil za središče kranjskega gospostva.Glavna tržna ulica Mesta se je v 13. stoletju razvijala v smeri proti Staremu trgu. Na njunem stičišču ob Čevljarskih vratih Pod Trančo se je oblikovalo upravno središče – Komun. Komun je bil sprva odprt prostor za zborovanje meščanov, nad katerim so zgradili prvo mestno hišo in jo l. 1484 preselili na kraj današnje. Severovzhodni del Mesta se je pričel zgoščati z naselitvijo cerkvenih redov: frančiškanskega v območju Vodnikovega trga in benediktinskega ob Stritarjevi ulici. L. 1461 so ustanovili Ljubljansko škofijo, ki je cerkev Sv. Nikolaja imenovala za Stolnico, sezidala Škofijski dvorec in poleg njega Codellijev kanonikat.Novi trg, katerega glavna dejavnost je bil rečni promet, se je razvil na levem bregu reke. Njegovo skoraj pravokotno obzidje je obdajal jarek z vodo, tekoč od Ljubljanice po Cojzovi cesti in Vegovi ulici do današnjega Kongresnega trga, kjer se je spustil nazaj do reke. Zahodno obzidje Novega trga je potekalo tik ob nekdanjem vzhodnem zidu rimske Emone. Skoraj celotni južni del je pripadal križarskemu redu, ki si je tu zgradil dvorec s cerkvijo . Srednjeveška Ljubljana je bila za utrjenim obzidjem utesnjena; hiše so bile strnjene v ulične nize, ki so sledili obrisom reke in griča, na katerem so v 12.stol. Španhajmi zgradili grajsko utrdbo. Ulične nize so delile ozke prečne ulice. Hiše so lahko imele le po tri okna na ulico in so se zato širile v globino parcel. V pritličju proti ulici so bile trgovine, v nadstropju stanovanje lastnika in na dvorišču prostori za služinčad. Hiše so prevzele mnogo prvin iz utrdbene arhitekture – utrjene zidove v pritličju, prisekane vogale itd. Zgodnjesrednjeveške hiše so bile lesene, po potresu l. 1511 in požaru l. 1524 pa so gradnjo iz lesa prepovedali. Večinoma so bile kasneje barokizirane –nekaj primerov hiš s protipožarnim preduhom lahko še danes najdemo na Gornjem trgu in na Salendrovi.